Digitalna knjižnica: Socialne veščine

Spretnosti posameznika, ki se odražajo v medosebnih odnosih, se imenujejo socialne spretnosti. Vključujejo različne sposobnosti posameznika o tem, kako pristopi, integrira in deluje v določenih okoliščinah, ali lahko sodeluje in sledi pravilom v okolju ali rešuje težave, ki se pojavljajo na učinkovit način, in ali lahko komunicira z drugimi na samozavesten način. Najpomembnejša tema v tako imenovanih razpravah o socialni pismenosti (oseba, ki je usposobljena za socialne spretnosti) je seznam vedenj, ki ljudem omogočajo in krepijo dobro (so)delovanje na osebni in poklicni ravni.

Tradicionalno izobraževanje ni osredotočeno na poučevanje posameznikov za izboljšanje njihovih „socialnih spretnosti“, „komunikacijskih spretnosti“ ali „organizacijskih spretnosti“. Toda v današnji hitro spreminjajoči se družbi moramo preiti od toge opredelitve socialnih veščin kot spretnosti pogovora, k širšemu razumevanju socialne pismenosti: sposobnost posameznika, da uspešno in namerno posreduje svoj svet, bodisi kot družinski člani, delavci, državljani in vseživljenjski učenci. Socialne spretnosti so pomembne na več različnih ravneh.

Na splošno lahko rečemo, da socialna pismenost pomeni prisotnost socialnih veščin, znanja in pozitivnih človeških vrednot. Te podpirajo sposobnost ljudi, da delujejo pozitivno in odgovorno v družbenih okoljih, pa tudi njihovo sposobnost uspešnega in zavestnega doživljanja v svojem svetu.  Socialna pismenost je tako del čustvenega vedenja, v katerem oseba prepozna svoja čustva, preden govori ali deluje.

Po definiciji  prav tako vključujejo osebne, medosebne in medkulturne kompetence, ki zajemajo vse oblike vedenja, ki posameznikom omogočajo učinkovito in konstruktivno sodelovanje v družbenem in poklicnem življenju, ter reševanje konfliktov v vse bolj raznolikih družbah.

Teorija socialnega učenja (SLT) je ena najvplivnejših teorij učenja. Navaja, da se vedenje iz okolja prenaša skozi proces opazovalnega učenja. Teorija temelji na opazovalnem učenju (ali modeliranju), kjer se konceptu učenja doda socialni element, tako da se ljudje (posamezniki) na podlagi novih informacij naučijo (ponotranjijo) vedenje z opazovanjem drugih ljudi. Pri modeliranju sprejemamo vedenje nekoga kot svoje. Misli, prepričanja, morala in povratne informacije pomagajo motivirati ljudi. Z razumevanjem glavnih konceptov teorije socialnega učenja obstaja boljše razumevanje, kako se lahko ljudje naučijo novih stvari in razvijejo novo vedenje z opazovanjem drugih ljudi. Učni proces se pojavi kot niz kognitivnih in vedenjskih procesov, kot so pozornost, ponotranjanje, ponovitev in motivacija.

Na podlagi tega je pomembno vedeti, da se lahko socialne spretnosti naučijo in izboljšajo v kateri koli starosti. Omogočajo nam, da moduliramo čustva, nadzorujemo vedenje, rešujemo socialne probleme in smo odgovorni, samozavestni posamezniki.

Zato se lahko socialne spretnosti imenujejo tudi „življenjske spretnosti“. To so namreč veščine, ki jih razumemo v kontekstu vsakodnevne interakcije med posameznikom in okoljem. Z njimi se posameznik zaveda ali izpolnjuje svoje potrebe v družbenem okolju. V skladu s sodobnimi opredelitvami so to spretnosti, ki so bistvene za kakovosten soobstoj in so veliko več kot le komunikacijske spretnosti, saj vključujejo doživljanje sveta in drugih ljudi ter sisteme prepričanj, vrednot in stališč.

Pri uporabi socialnih spretnosti je treba upoštevati zlasti tri razsežnosti. Prvič, vedenjska razsežnost, ki se nanaša na vrsto socialne spretnosti. Drugič, osebna razsežnost, povezana s kognitivnimi spremenljivkami osebe. Nazadnje gre za razsežnost razmer, ki se nanaša na okoljske razmere.

Vrste socialnih veščin

1. Osnovne socialne spretnosti

Osnovne socialne spretnosti so prve spretnosti, ki jih ljudje pridobijo in so bistvene za medosebne stike. Te spretnosti vključujejo spretnosti za začetek, vzdrževanje in končanje pogovora, znanje, kako postavljati vprašanja in tako naprej.

2. Napredne socialne spretnosti

To so spretnosti, ki se jih ljudje naučijo po pridobitvi osnovnih socialnih veščin. Med naprednejšimi socialnimi veščinami najdemo samozavest, sposobnost dajanja osebnega mnenja, prositi za pomoč, dajati in slediti navodilom itd.

3. Socialno-čustvene sposobnosti

Zanje je značilno, da so tesno povezane z nadzorom in prepoznavanjem čustev in občutkov. Med njimi so empatija, spoštovanje itd.

4. Spretnosti socialnega pogajanja

To so tiste socialne veščine, ki spodbujajo obvladovanje konfliktov na pravi način. Te spretnosti vključujejo pogajanja, reševanje konfliktov, altruizem, izmenjavo z drugimi in tako naprej.

Medosebni odnosi se dotikajo vsakega od nas. Nenehno smo obkroženi z ljudmi, s katerimi smo v različnih socialnih, delovnih, čustvenih stikih in odnosih. Kakšne odnose imamo in kako jih gojimo, močno vpliva na naše dobro počutje in kakovost življenja. Socialne veščine, še posebej komunikacija, so osnova za urejanje odnosov v različnih družbenih situacijah, samozavest pa nam pomaga, da se zavedamo, izražamo in uveljavljamo osebne interese/želja na način, ki je koristen za nas in neškodljiv za druge.

Za naše potrebe in podlago za ocenjevanje socialnih spretnosti v projektu Socratest smo na področju zagotavljanja pomoči (prostovoljcev, pomočnikov) in pridobivanja teh znanj in spretnosti v kriznih razmerah (npr. pandemija) umestili naslednje socialne spretnosti: komunikacijske spretnosti, socialna inteligenca, čustvena inteligenca, odpornost in samozavest.